Prazna košarica?
Verjetno zato, ker si še niste ogledali naše najnovejše ponudbe
Sensilab za svoje spletne strani uporablja piškotke, ki ne shranjujejo osebnih podatkov. Nekateri piškotki so morda že nameščeni. Z nadaljevanjem uporabe naših spletnih strani soglašate z njihovo uporabo.
Kontaktirajte nas prek spleta ali pokličite na 0590 82 770
100% garancija na zadovoljstvo
Brezplačna dostava nad 49,99 €
Vam je znano? Imate občutek, da se vam dogaja krivica, saj skrbite za prehrano, ne jeste sladkarij, kazalec na tehtnici pa kljub temu kaže vedno bolj v desno? Nikar ne zapadite v popolno depresijo in nejevoljo, raje si preberite, kaj lahko storite. Najprej pa morate razumeti nekaj preprostih dejstev, kako nekatera neravnovesja v telesu vplivajo na to, ali se redimo ali hujšamo.
Naša telesa težijo k ravnotežju, k ohranjanju stabilnosti telesnih procesov v stalno spreminjajočem se okolju. Temu telesnemu ravnovesju pravimo homeostaza. Naše zdravje in preživetje sta odvisna od sposobnosti telesa, da zagotavlja homeostazo. In zato ima telo cel kup različnih mehanizmov, ki ves čas skrbijo za vzdrževanje tega ravnovesja. Naše telo je s tega vidika izvrstno uigran stroj.
Ali ste kdaj pomislili, kakšen vrhunski sistem mora biti v ozadju ohranjanja stalne telesne temperature? Ne glede na to, kakšna je temperatura okolja, ne glede na to, ali tečemo ali sedimo, ali jemo ali spimo. Pa ohranjanje stabilne ravni krvnega tlaka, krvnega sladkorja in pH-vrednosti v krvi, obnavljanje telesnih tkiv, mesečno sproščanje jajčeca in tako naprej. Vse to zagotavlja ohranjanje homeostaze. Brez res natančnega uravnavanja teh procesov sploh ne bi preživeli.
Ko eden od številnih pomembnih telesnih procesov samo malo zaniha, se naše telo nanj takoj odzove, kar včasih občutimo, včasih pa tudi ne, saj gre za nezaveden proces. Naši hormoni so pomembni skrbniki homeostaze, saj so prenašalci nujnih sporočil po telesu. Zato je tudi pomembno, da so hormoni v ravnovesju – da jih ni ne preveč, ne premalo. Da se sproščajo samo, ko je to potrebno, in samo v količinah, ki so potrebne – za telesno ravnotežje, za zdravje.
Za pridobivanje in izgubo teže sta ključna dva hormona: prvi je grelin, ki je odgovoren za napad lakote, drugi pa leptin, ki našim možganom sporoča, da smo zaužili dovolj hrane.
Njuno sproščanje je torej ključno za nadzor nad našo telesno težo. Lažje je manj jesti, če nimamo napadov lakote zaradi grelina. Kar je za marsikoga presenečenje, pa je, da imamo nad njima več nadzora, kot si mislimo. V telesu se je njuno sproščanje uravnava obratno sorazmerno. Ko imamo enega manj, imamo drugega več - in obratno.
Zdaj pa poglejmo, kakšna natanko je vloga grelina in leptina ter kateri nikakor ne sme biti v manjšini.
Kot že rečeno, sta grelin in leptin hormona, ki uravnavata občutek lakote in sitosti. Sporočata nam, kdaj naj jemo, in kdaj je bolje, da se umaknemo od hladilnika.
Naš prijatelj in hormon, ki ga nikakor ne sme primanjkovati v telesu, je torej leptin. Ko ga je premalo ali ga telo ne zazna, njegov primanjkljaj nadomesti grelin, posledica pa je nenormalna lakota in nabiranje maščobnih blazinic.
Leptin se iz maščobnih celic izloči v kri, po kateri potuje do nadzornega centra v možganih, imenovanega hipotalamus. Leptin hipotalamusu javi, da je maščobnih rezerv (energije) v telesu dovolj, hipotalamus pa posledično poskrbi za občutek sitosti. In smo v ravnovesju. To je seveda optimalen scenarij.
Dr. John Berardi z univerze Western Ontario pravi celo, da leptin poleg zaustavljanja apetita poveča tudi bazalni metabolizem, čeprav področje še ni dokončno raziskano.
Ker leptin sporoča stanje maščobe v telesu, lahko logično sklepamo, da tisti, ki ima več maščobe, proizvaja tudi več leptina. Po tej logiki bi moral biti manj lačen, njegov metabolizem pa hitrejši.
Žal pa v primeru prekomerne telesne teže, kljub veliki količini maščevja in posledično večji proizvodnji leptina, ta logika odpove. Težava je v tem, da lahko postanemo odporni na leptin. To pomeni, da ga imamo v telesu dovolj, celo preveč, a ga hipotalamus v možganih ne zazna.
V tem primeru proizvajamo ogromno leptina, vendar možgani kljub temu ne dobijo informacije, da je maščobe dovolj. Želja po hrani se tako ne zmanjša, metabolizem pa ostaja upočasnjen.
Možgani bi znali v takem primeru celo oceniti, da stradamo, saj ne zaznajo leptina, ki jih obvešča o količini maščobe v maščobnih celicah. Poveča se količina hormona lakote grelina, mi pa zapademo v začaran krog debelosti in jo-jo diet.
K sreči obstaja rešitev za odpornosti na leptin. S Slimmium programom bodo vaši prehranski hormoni v popolnem ravnovesju.
Morda bi vas zanimalo