Vrste maščobnega tkiva in njegova prerazporeditev

Adipozno tkivo je izjemen skladiščni organ. V evoluciji je odigralo pomembno vlogo, saj nam je omogočilo preživetje skozi obdobja lakote. Je »speče« tkivo; četudi ga imamo veliko, skorajda ne porablja energije. 

Človek povprečne telesne mase, to je z 80 kg in 15 % deležem maščobnega tkiva, nosi na sebi približno 90.000 kcal (376560 kJ) maščobe, ki bi hipotetično zadoščala za preživetje več kot meseca dni brez hrane.

Maščobno tkivo je torej najbolj specializiran in optimiziran sistem skladiščenja energije.

Poznamo več vrst maščobnega tkiva:

• esencialno maščobno tkivo,
• belo maščobno tkivo (WAT - white adipose tissue) in
• rjavo maščobno tkivo (BAT - brown adipose tissue).

Maščobno tkivo lahko ločimo tudi glede na mesto nalaganja na:

• visceralno maščobno tkivo in
• subkutano ali podkožno maščobno tkivo. 

Esencialno maščobno tkivo

Esencialno maščobno tkivo se nanaša na maščobo okoli organov (funkcija oblazinjenja), maščobo v možganih in živčnem sistemu. Pri moških znaša približno 3 %, pri ženskah pa od 9 - 12 %.

Belo maščobno tkivo (WAT)

Debelost v največji meri pomeni porast belega maščobnega tkiva. Približno 80 % volumna adipocitov predstavlja maščoba. Tipična maščobna celica meri v premeru 0,1 mm; nekatere so do dvakrat večje, druge do dvakrat manjše. Uskladiščena maščoba je v poltekočem stanju in jo sestavljajo zlasti trigliceridi, ki so estri glicerola in treh prostih maščobnih kislin.

Rjavo maščobno tkivo (BAT)

Maščobne celice rjavega maščobnega tkiva so prisotne samo pri sesalcih in vsebujejo veliko majhnih maščobnih kapljic. 20 - 40 % volumna adipocitov predstavlja maščoba.

Rjava obarvanost je posledica velikega števila mitohondrijev, ki iz prostih maščobnih kislin proizvajajo energijo. Nastala energija se ne odvede in porabi kot gorivo za druge kemijske reakcije, temveč se izgubi kot toplota. Primarna naloga rjavega maščobnega tkiva je torej proizvajanje toplote.

Visceralno maščobno tkivo

Zaradi negativnih učinkov na zdravje ljudi je največ zanimanja osredotočenega na visceralno maščobno tkivo.

Visceralno maščobno tkivo se nahaja pod abdominalnimi mišicami in obkroža notranje organe. Povečane količine visceralnega maščobnega tkiva označujemo kot debelost androidnega ali centralnega tipa. Ta se ponavadi pojavi pri moških, v nekaterih primerih lahko tudi pri ženskah.

Kakršen koli presežek maščobnega tkiva predstavlja za telo zdravstveno tveganje, ki se pri nalaganju visceralne maščobe še dodatno poveča. Visceralne maščobne obloge namreč vsebujejo hipertrofične celice, ki so večje in izločajo več hormonov, peptidov ter metabolitov, njihovo povečano izločanje pa je povezano z metabolnim sindromom.

Visceralno maščobno tkivo je metabolično bolj aktivno od subkutanega, zato sta mobilizacija in izgorevanje maščob lažja. Je manj občutljivo na inzulin, kar pomeni, da lahko kljub povišani ravni inzulina v krvi visceralno tkivo še naprej izloča proste maščobne kisline kot vir energije. Pri drugih maščobnih tkivih se ob prisotnosti inzulina ta proces onemogoči. Poleg tega je visceralno maščobno tkivo bolje prekrvavljeno, kar omogoča lažje izplavljanje maščobnih kislin iz adipocitov.

Subkutano maščobno tkivo

Subkutano ali podkožno maščobno tkivo se nahaja pod kožo in predstavlja 40 - 60 % celotne maščobne mase. Določimo ga lahko z merjenjem kožnih gub. V največji meri se subkutano maščobno tkivo nalaga na področju bokov, zadnjice in stegen. Takšno nalaganje maščobe je najpogostejše pri ženskah. Imenuje se ginoidni ali periferni tip debelosti in ščiti ženske pred vrsto bolezni, ki so sicer značilne za moške (kap). Problem subkutanega maščobnega tkiva je v tem, da ga je težje izgubiti. 

Vpliv genetike, spola in hormonov na mesta nalaganja maščobe

Mesta nalaganja maščobe uravnavajo predvsem genetski material in hormoni. Podobno kot nam rastejo lasje samo na glavi, se tudi maščoba nalaga samo na mestih, ki jih narekujejo informacije v genomu. Pri nekaterih afriških ljudstvih je poznan genetski pojav steatopigije, kjer se maščoba pri ženskah nabira predvsem na zadnjici (slika 2).

Slika 1.  Steatopigija, genetska predispozicija, ki ni rezultat prenajedanja in/ali sedečega načina življenja (Prirejeno po Taubes, 2011).

Na tista dva tipa debelosti, ki sta v današnjem svetu najbolj razširjena, vplivajo predvsem hormoni. Otroci ženskega in moškega spola imajo zelo podobno razporeditev maščobnega tkiva. Med puberteto se ta razporeditev spremeni, kar nakazuje na pomembno vlogo hormonov na različno nalaganje maščobe. Ta se pri moških pod vplivom testosterona prerazporedi v centralni del, pri ženskah pa pod vplivom estrogena v periferni del. Primeri na transseksualcih podpirajo to teorijo, saj moški, ki jemljejo androgene blokatorje in ženske hormone, izgubijo visceralno in pridobijo subkutano maščobo na stegnih in bokih. Prav tako ženske, ki so na testosteronski terapiji, izgubijo maščobo okoli bokov in stegen ter pridobijo visceralno maščobo.

Od tu izvirata dva tipa debelosti, poznana kot moška ali androidna in ženska ali ginoidna debelost (slika 3).

 Slika 2. Androidna in ginoidna razporeditev maščobnega tkiva (Prirejeno po Body fat distribution, 2012).

Moška ali androidna razporeditev maščobnega tkiva

Androidna razporeditev maščobnega tkiva je značilna za moške in se nabira v centralnem delu trupa kot visceralna maščoba. Pojavi se lahko tudi pri ljudeh, ki so podvrženi veliki količini stresa, pri ekstremni debelosti in pri ženskah ob povečani količini testosterona, ki je običajno posledica menopavze ali policističnih jajčnikov.

Študije na tem področju so si velikokrat nasprotujoče, predvsem z vidika nadomestne hormonske terapije z estrogenom po menopavzi. Nekateri navajajo, da vpliva, drugi pa, da na prerazporeditev maščobnega tkiva hormonska terapija ne vpliva.

Ženska ali ginoidna razporeditev maščobnega tkiva

Ginoidna razporeditev maščobnega tkiva je značilna za ženske in se nabira v perifernem delu, okoli stegen, zadnjice in bokov. Glavni dejavnik, ki vpliva na tako razporeditev, je estrogen. Ta naj bi imel številne funkcije tako pri izgubljanju kot pri pridobivanju maščobne mase.

Podobno se lahko zgodi tudi pri moških, saj se z večanjem količine maščobnega tkiva povečuje množina encima aromataze. Ta se nahaja v maščobnem tkivu in pretvarja testosteron v estrogen, ki lahko tudi pri moških začne s prerazporejanjem maščobnega tkiva v subkutano maščobno tkivo.       

Poleg dane genetike telo prerazporeja maščobno tkivo še ob velikih hormonskih spremembah, na katere lahko vplivamo tudi s prehrano in prehranskimi dodatki.

Napotki za ženske

Velika sprememba maščobne prerazporeditve se pri ženskah zgodi prav ob menopavzi in pri policističnih jajčnikih, kjer se hormonsko ravnovesje spremeni in se poveča raven testosterona.

Tako se pri menopavzi priporoča MenaGold, ki ublaži simptome menopavze, pri policističnih jajčnikih pa se priporoča zmanjšanje vnosa ogljikovih hidratov[ii] ter dodajanje magnezija, kalcija in vitamina D[iii].

Napotki za moške

Problem napačne porazdelitve maščobe pri moških je v povečani aktivnosti encima aromataza, ki spreminja testosteron v estrogen.

Za zmanjšanje delovanja encima aromataze se priporoča jemanje vitamina C[iv], vitamina D[v] in ekstrakt grozdnih pečk[vi].         

Avtor besedila:

Tadej Česnik,

univ. dipl. prof. šp. vzg.,

abs. živ. in prehr.